Razstava Društva arhitektov Ljubljana
v sodelovanju z Univerzo za tretje življenjsko obdobje
Kongresni trg, 15. 10. – 21. 10. 2021, Galerija Kresija, 27. 10. – 9. 11. 2021
PROJEKT POLJANSKA
O PROJEKTU
Ljubljana se je v zadnjih petnajstih letih močno spremenila. Vsem vidne spremembe mestnih prostorov ohranjajo mesto živo, ob tem pa je treba imeti posluh tudi za malenkostne razlike v rešitvah. Te naredijo, da so posamezne rešitve zadostne, dobre ali odlične. »Spremembe imamo radi, če so na bolje,« pravijo starejši študenti Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje (SUTŽO).
Ideja za projekt se je izoblikovala zaradi prenove Poljanske ceste, kjer je na naslovu Poljanska 6 tudi sedež SUTŽO. Skupaj s študenti smo se vprašali:
Kakšen naj bo javni prostor, da bo njim, starejšim od 65 let, prijazen, da jih ne bo izključeval?
Kakšna so razmerja, ki se pletejo med javnim prostorom in njegovimi starejšimi uporabniki?
Kako se ti lahko umaknejo iz prostora in pri tem ostanejo na svoj način vključeni vanj, in iz česa sestoji njihova urbanost?
Različna razmišljanja so vplivala na nas. Tista iz projektov Starosti prijazno mesto (2008-2009), projekta Helps (2011-2014), evropskega projekta Dreamlike Neighbourhood (Erasmus+, 2021). Pa tudi pogledi posameznih strokovnjakov s področja.
OSNOVNE INFORMACIJE
Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje
Študijski program:
Trgi, ulice in stavbe okoli nas
Program poteka od 2012 -
Program vodi: Meta Kutin, m.i.a.
Ime projekta:
Od Peglezna do Peglezna
Trajanje: januar 2021 – junij 2021
Udeleženi študenti:
Nadja Agrež, Neli Berger, Francka Bizilj, Pika Bizjak, Jana Brežnik, Tanja Bezek Bucić, Nada Klučar, Zmaga in Breda Kovač, Dubravko Lovrečić, Vida Vilhar Pobegajlo, Mira Rajh, Anamarija Rančič, Mateja Rebolj, Zdenka Skumavc, Milan Stojnšek, Andrej Šolar, Zmago Tančič, Ana Zalar, Marko Živec, Ivica Žonta
Povprečna starost študentov:
72 let
Informatorji:
Dragica Akički, Marjan Čakš, Dušana Findeisen, Špela in Matjaž Kutin, Barbara Krajc Pajor, Maša Martinčič, Eva Gspan, Boris Salej, Barbara Smrekar, Stane Tomelj, Marija Vovk, Marija Župevc
Območje in predmet raziskovanja:
Poljanska cesta, kjer je locirana SUTŽO, in njena bližnja okolica.
Fotografije:
študenti raziskovalne skupine
Stare fotografije in razglednice:
osebni arhiv Zmaga Tančiča, študenta SUTŽO
Projekt je potekal med zaprtjem države zaradi epidemije bolezni covid-19. Projektna srečanja smo izvedli ob pomoči različnih digitalnih orodij. Na terenu so srečanja lahko potekala le v posameznih ločenih skupinah.
Projekt smo razvili skozi naslednje korake:
1.
Udeleženci so ob začetku projekta že imeli izkustveno znanje o prostoru, ki je postal predmet raziskave. Vsi prostor redno uporabljajo, ko obiskujejo programe SUTŽO na Poljanski 6.
2.
Zaprosili smo jih, da brez reda popišejo svoje spomine na obravnavani predel Poljanske ceste z okolico. Odkrivali smo in vzpostavljali kategorije povedanega ter luščili njihove vrednote, povezane s prostorom.
3.
Zaprosili smo jih, da analizirajo svojo pot v »šolo« in pri tem uporabijo tudi svoje s predhodnim strukturiranim spoznavanjem pridobljeno teoretsko znanje.
4.
Vzporedno so udeleženci projekta iz različnih primarnih in sekundarnih virov črpali podatke o obravnavanem območju, njegovi preteklosti, sedanjosti in načrtovani prihodnosti.
5.
Na vodenih sprehodih po predelu so se oblikovala skupna opažanja.
6.
V vodeni razpravi smo z udeleženci projekta opredelili deset značilnosti javnega prostora, ki ugodno vplivajo na njihovo počutje, določajo umik ali urbanost starejših. Gre za ugotovitve, ki jih je moč prenesti v različna merila prostora in v raznolike situacije. Namenili smo jih strokovnjakom in odločevalcem, ki imajo moč vplivanja na spreminjanje urbanih prostorov. Starejšim študentom posplošitev spoznanj prinaša novo zavedanje o lastnem mestu in odpira vprašanja za nadaljnje učenje in odkrivanje.
7.
Spoznanja smo prelili v različne medije: film, članke, javne radijske oddaje, javne nastope, razstave.
8.
Pridobljene informacije nenehno vključujemo v že oblikovano znanje.
SPOMINI, VREDNI ZGODOVINE
“Mesto je palimpsest.” *(Geoffrey H. Martin, 1968)
Mesto se ves čas spreminja, razvija. Branje vizualnih značilnosti mesta je zgolj prvi korak na poti k njegovemu razumevanju. Mentalna slika mestnih prostorov preteklosti ne izgine, hote ali nehote ostane zapisana v današnjem stanju. Spominjanje meščanov na nekdanja stanja mesta se strne na stičišču individualnih in kolektivnih praks.
Fizični opomniki, kot so imena ulic ali obeležja, so skupni imenovalci spominjanja meščanov, ki pomagajo ohranjati dogodke, kraje in osebnosti tako v našem zavednem kot tudi nezavednem delu uma.
Mentalno podobo mesta pa gradijo tudi osebni spomini posameznikov. Ti so krhkejši, minljivejši; spomin na izgubljeno veduto v mestu, spomin na podrto hišo, spomin na prijetno toplo senco gostih krošenj dreves zdaj pomlajenega drevoreda ali na priljubljenega trgovca na uličnem vogalu. Tudi ti spomini lahko preživijo v spremenjenih prostorskih okoliščinah, če v moči njihove tradicije širša skupnost prepozna sebe.
Prenova javnega prostora, ki nima posluha za vrednost nekaterih spominov meščanov, vodi v nastajanje abstraktnih prostorov izpraznjenih življenja. Tudi zato je vredno prepoznati vrednote preteklosti, tiste, ki so imele in še imajo pomen za lokalno skupnost.
Člani študijske skupine so zbrali svoje mladostne spomine na življenje na Poljanah (40., 50. leta). Zbrane pripovedi smo kodirali in tako odkrili najpogostejše skupne teme spominjanja. Ugotovili smo, da je identiteta Poljanske ceste z okolico v preteklosti temeljila predvsem na:
- njeni vlogi vpadnice v mesto, pri čemer je bil promet element njene živosti;
- na ambientu ožine Poljanske ceste, preden se ta razširi na Krekov trg in tržnico;
- na vrsti majhnih servisnih dejavnosti z močnim lokalnim obeležjem;
- na obsežnih vrtovih za hišami in zanimivem dogajanju na stavbnih dvoriščih;
- na vrsti izobraževalnih institucij, ki so se skozi zgodovino zvrstile vzdolž ceste.
Načrtovalci ali drugi strokovnjaki s področja urejanja prostora tovrstne spomine lahko spregledajo, ali pa jih, nasprotno, zberejo, analizirajo in vključijo v svoje načrtovanje prenove.
Mi menimo, da je tovrstne spomine vredno ozavesti kot gradnike skupnosti.
SEDANJOST ... PRIHODNOST
Za doživljanje mesta je najpomembnejša komponenta čas, in tega so, pravijo študentje, v obilici pridobili z upokojitvijo. S postopanjem po mestu, kot se izrazijo, odkrivajo nove vedute, prehode ter na ta način sledijo spremembam v mestnih prostorih. Postopanje je prepoznano kot kvaliteta in privilegij tega življenjskega obdobja.
Frederic Gros piše o tem, da postopač spodkopava samoto, hitrost, hitenje po opravkih in potrošnjo. Hitrost pešca, obilica časa in odsotnost občutka, da moramo doseči neki cilj, omogočajo najgloblji stik sprehajalca z značajem mestnih ulic. Pri tem je odprt tudi za nepredvidljive dogodke, poti in naključna srečanja. »Meni je postopanje po mestu zelo ljubo. Predel od Tromostovja navzdol odkrivam šele kot upokojenka in si zlahka predstavljam neregulirano reko in skromne hiše ob strani z vrtovi in njivami. Vem, da mnogo ljudi še ne ve za Žitni most in te prehode,« opiše svoje sprehode po mestu ena izmed udeleženk.
Izbira poti študentov je zelo individualna in odvisna od notranjih in zunanjih dejavnikov. Nekateri izbirajo poti »glede na to, kakšno vlogo imam – ali sem upokojenka, študentka, babica ali članica kakega društva«, spet drugi opažajo, da izbirajo »poti, ki so bolj udobne (komot), ki torej nimajo stopnic in klančin« in, da izbirajo »poti, kjer je več miru in kjer se počutim varneje.«
Udeleženci projekta redno prihajajo tudi na študijska srečanja na Poljanski cesti 6. Programi na lokaciji v centru mesta jih navjajao, da redno prihajajo v center, v mestni vrvež in sledijo psremembam mesta.
Ker njihov prihod v “šolo” včasih spominja na mladostna leta, ko so hiteli k pouku, je takrat v ospredju predvsem izbira najkrajše poti, brez prevelikih ovir. Pot domov pa je drugačna: »Na poti iz šole pa pozabim na čas, in če je še lepo vreme, neizmerno uživam.« (Tanja) Takrat odkrivajo mesto.
Poskusili smo zajeti njihova dragocena opažanja. Zanimalo nas je, kako zaznavajo neposredno okolico svoje šole, ki jo redno obiskujejo in kako je skozi njihove oči na podobo tega dela mesta vplivala nedavna prenova tlakov na Poljanski cesti. Ob tem so študenti preverjali vrednost svojega latentnega znanja, znanja, ki so ga pridobili s študijem, in veljavnost teorij, ki so jim bile posredovane.
Spodaj so prikazana izbrana opažanja študentov SUTŽO.
Slika zemljevida Poljanske prikazuje potek vodenega sprehoda študentov SUTŽO z mentorico. Označeni so kraji na tej poti, ki so vzbudili zanimanje študentov. Na naslednjih straneh so zbrani komentarji s slikami, ki pripadajo posamezni točki na zemljevidu.
Slika zemljevida Poljanske prikazuje potek vodenega sprehoda študentov SUTŽO z mentorico. Označeni so kraji na tej poti, ki so vzbudili zanimanje študentov. Na naslednjih straneh so zbrani komentarji s slikami, ki pripadajo posamezni točki na zemljevidu.
SINTEZA
Opažanja in komentarje študentov smo zbrali, nato pa analizirali po metodi Kevina Lyncha. Ta zaznano podobo mesta raziskuje razčlenjeno v pet elementov: povezave, robovi, predeli, vozlišča, poudarki.
PREDEL
Nekdanja predela Zgornjih in Spodnjih Poljan nista več izražena v prostoru. Študenti opredelitev predela vežejo predvsem na programe v njem. Zato je odvisna od posameznikovih interesnih aktivnosti in vloge, ki jo ima trenutno v življenju, tudi spominov na aktivnosti v preteklosti. Nekateri omenjajo ambient vilske četrti s cerkvijo. Nihče Poljan ne povezuje več z zelenim ali odprtim prostorom. Poljane so predvsem šolski okoliš z gimnazijo in stavbo SUTŽO.
POUDARKI V PROSTORU
Cerkev in grad sta orientacijska poudarka, na katere bi lahko bolj opozorili z ureditvijo krajev, od koder sta vidna. Študenti opazijo tudi oblikovno, vsebinsko, simbolno izstopajoče stavbe in njihove detajle (npr. lepi vratni portali, Hrenov križ, mogočnost Rdeče hiše in Gimnazije in izstopajoča fasada Kanarčka). Ožina Poljanske ceste med odprtim prostorom Prekmurskega in živilskega trga je atrakcija.
Študenti Polajsnko cesto prepoznajo kot kraj raznolike arhitekturne dediščine različnih obdobij. Nanje bi veljajo opozoriti s tablami s kratkimi razlagami o arhitekturi. Polajnska bi lahko postala arhitekturna učilnica na prostem.
Študenti izrazijo tudi upanje, da bo stavba Cukrarne tudi zaradi atraktivne prenove postala nova gravitacijska točka meščanov in s tem Poljansko cesto osmislila kot vstopno ulico v nov kulturni predel.
POVEZAVE
Ožina ceste v povezavi z gostim prometom pešcu ne daje občutka varnosti. Zato se študenti raje poslužujejo vzporednih dostopov in prečnih povezav do stavbe SUTŽO. Na teh poteh so odkrili lepe ambiente nekaterih zunanjih javnih in poljavnih površin, ki bi jih veljajo urediti in ponuditi širši javnosti.
Programsko dodatno osmišlene zelene površine bi lahko ohranjale nekdanji sloves Poljan kot poljan. Posebej izpostavijo park med bloki v zaledju Poljanske ceste in Ambrožev park, ki “sameva”. Cenijo poglede na notranja dvorišča in skozi prečne ulice proti reki. Predlagajo, da bi niz zanimivih dvorišč ob Poljanski cesti uporabili za kulturne vsebine. Tako bi dvorišča lahko postala novi kraji naključnih srečanj, pa tudi počitka v mestnem vrvežu. Poživila bi tudi ozko cesto in opozorila na programe institucij v stavbah nad njimi.
Študenti izrazijo željo, da bi se posamezne izobraževalne institucije ob Poljanski cesti povezale v skupnem projektu oživitve ulice.
VOZLIŠČA IN ROBOVI
Naravna robova in zeleno ozadje predela sta reka in grajsko pobočje. Vse prometne ceste so močna ovira v prostoru, ki razreže predel na posamezne dele. Nova ovira znotraj predela je zelo slabo vidno stopnišče, ki se s ploščadi pod bloki spusti na Prekmurski trg. Potrebovalo bi oprijem za roke in poudarjene robove stopnic. Študenti pred ali po obisku izobraževalnega programa na Poljanski 6, prometnice prečkajo le v smeri proti centru mesta.
SPOZNANJA
1. Potreba po varnosti, udobju in miru v mestnem okolju je najmočnejša potreba starejših.
Kako dobro se staramo, je odvisno od varnosti in udobnosti okolja. S staranjem se nam življenjski prostor krči. Pri tem je pomembno, da je življenjski prostor vzdrževan, predvidljiv, obvladljiv, pa naj gre za stanovanje, hišo, sosesko, občino ... Hrup je v starosti še bolj moteč. Že najmanjše nepravilnosti v asfaltu so lahko ovira. Neenakomerna višina stopnic lahko mimogrede povzroči nesrečo. Preozki pločniki ne omogočajo hoje v dvoje, kar je pogosta potreba starejših.
2. Mestna ulica naj prihaja od nečesa vrednega in naj vodi k nečemu vrednemu.
Upoštevati je treba načelo hodnosti (angl. walkability). Starejši namreč hojo cenijo kot fizično dejavnost, pa tudi kot način premikanja. Razen posamezniku vrednih ciljev lahko hojo spodbujajo tudi ozelenjenost okolja, povezljivost mestnih ulic, čistoča in estetika mestnih prostorov. Starejši obvladujejo manjše teritorije, zato je pomembno, da imajo na njih možnost izbirati različne poti do istega cilja. Starejšim prijazno mesto je mesto prijazno vsem.
3. Starejši imajo več socialnih vlog. Ureditev mestnega okolja naj jih upošteva.
Starejši in upokojeni so ena najbolj raznolikih družbenih skupin. Gre za ljudi z različnim socialnim ozadjem, različno izobrazbo, različnimi izkušnjami ..., zato so tudi njihove potrebe in aspiracije, povezane s prostorom, zelo različne in mesto (do)živijo različno. Pa tudi drugače, javni prostor naj omogoča izživeti posamezne vloge starejših. Naj javni prostori omogočajo starejšim, da so, kadar to želijo, vidni v vseh svojih vlogah, naj so torej vidne njihove zmožnosti in dosežki.
4. Soseska zaživi z vključujočim javnim prostorom za vse.
Starejše je treba znova pripeljati tja, kjer je življenje, kjer je kultura, izobraževanje, kjer živijo in delujejo drugi. Kako lahko pripomoremo k temu, da bi starejši ostali v središču mesta? Poleg materialne razsežnosti je pomembna tudi socialna razsežnost mesta. Nanjo vplivajo osebne značilnosti posameznika in socio-prostorske značilnosti poti, na katere se poda starejši človek. Obvladovanje življenja v mestu oz. urbana kompetenca je v tem, da se nekdo povezuje in deluje z drugimi in da med njimi najde svoje mesto. Pri tem so posebej dragocena naključna srečanja z drugimi.
Zato naj mestni prostori ne bodo monofunkcionalni. Podpirajo naj različne potrebe in aspiracije starejših uporabnikov mesta, pa tudi vseh drugih. Drobne in specializirane storitve v pritličju stavb vzdolž ulice krepijo pripadnost prostoru.
Fasade in druge zunanje mestne površine so v starem mestnem jedru Ljubljane pretežno prenovljene. Morda je sredi staranja prebivalstva čas, da se začnemo ukvarjati tudi s prostori za zidovi stavb. Da razmislimo, kako jih prilagoditi potrebam ljudi, ki se starajo.
5. Prostor naj se odpira in širi, kjer se lahko.
Odprti in zračni prostori v starosti pomenijo svobodo. Pomenijo možnost bivanja v stiku z dogajanjem okoli tebe tudi takrat, ko ne želiš biti aktivno vključen. Hoditi v mesto takrat, ko je v njem največja množica, nekaterim daje občutek, da so v dogajanja vključeni. Spet drugi pa vse manj vstopajo v svet mlajših in se mu boječe umikajo. Vsem pa je treba zagotoviti vizualni stik z mestom, ne le skozi okno njihovega doma, tudi z mestnih klopi, skozi okna mestnega avtobusa. Zato je pomembno, da avtobusnih oken ne prekrivamo z reklamnimi nalepkami.
6. Prenasičenost prostora z informacijami ustvarja zmedo in odvrača od obiska prostorov.
S staranjem se življenjski in doživljajski prostor krčita. Tako postajamo vse bolj dojemljivi, občutljivi za malenkostne razlike v prostorih, ki jih uporabljamo. Pa naj bo to mesto, soseska, hiša, stanovanje, soba v domu. Nenehno spreminjanje programov v pritličju stavb in prenasičenost z oglasnimi sporočili starejše še lažje zmede. Oglasna sporočila lahko preglasijo bistvene informacije, ki jih potrebujemo na svojih opravkih. Besedila pred gostinskimi in drugimi lokali v tujih jezikih, predvsem v angleščini, odtujujejo prostor od meščanov.
7. Prepoznati in upoštevati je treba vredne poglede.
Upoštevanje urbanosti starejših pomeni, da sredi razvoja ščitimo preteklost, da prostor snujemo tako, da omogoča spoštovanje in dostojanstvo starejših in da jih dela ponosne, da ponuja kakovostne storitve in povezavo starejših z vrstniki in drugimi. To so prostori, ki omogočajo vključevanje starejših v javnost, prostori, kjer so starejši vidni in so njihove zmožnosti ter dosežki vidni. Kateri prostori našega mesta to že dosegajo?
8. Upoštevanje kontinuitete in počasnega spreminjanja urbanega okolja je bistvenega pomena.
Za nekatere je odnos do mestnega prostora temelj njihove urbanosti. Navezanost na svoj teritorij se v starosti krepi. Lasten teritorij je zatočišče, je prostor spominov. Lasten teritorij pa ni le stanovanje ali hiša, je tudi soseska, četrt, občina, kjer potekajo vsakodnevne dejavnosti in se ohranjajo navade. Gre za sistem vseh že omenjenih prostorov, pa tudi za skupne površine in javne prostore. Vse skupaj sestavlja okvir urbanega življenja.
Če se starejši izločijo iz prostorov soseske, to pomeni, da se je soseska grobo in močno spremenila in je v njihovih očeh izgubila svojo identiteto. Na spremembe se je treba pripravljati z nenehnim ozaveščanjem in izobraževanjem vseh prebivalcev, ne le starejših.
9. Zelo majhna sprememba v prostoru lahko omogoči življenje ali pa ga okrni.
Potrebujemo več neposrednega stika med načrtovalci in starejšimi uporabniki prostorov. Še posebej ker prostore projektirajo po navadi srednje generacije, ki lastne izkušnje starosti še nimajo. Naj arhitekturne rešitve ne odgovorijo le na potrebe, ampak tudi na aspiracije starejših. Zato povabimo starejše k sodelovanju, naj se vključijo, naj ostanejo proizvajalci, raziskovalci, razlagalci. Omogočimo jim, kakor tudi vsem drugim, da se sredi družbe znanja nenehno učijo. Celo v zadnjem obdobju življenja oziroma v stanju, ko smo potrebni pomoči, človek lahko daje. Zavedanje, da lahko daješ, je temelj dostojanstva.
10. Mesto se ves čas spreminja in te spremembe je treba razumeti.
V Ljubljani, ki se hitro spreminja, je spremembe treba raziskovati, sooblikovati in razumeti. Znanost občanov (angl. Citizen Science) kot sestavina vsakdanjega življenja se širi, kajti sprememb je toliko, da jih ne moremo prepustiti le strokovnjakom. Starejšim je treba omogočiti, da z raziskovanjem in razumevanjem sprememb ohranjajo stik z mestom. Povabimo jih k aktivnemu sodelovanju. Participacija je gradnik učeče se družbe.