PROJEKTU NA POT

​

Meta Kutin

kustosinja razstave

​

S posegi v urbano okolje in poglobljenim poznavanjem starejših, njihovih potreb in aspiracij, se tudi arhitekti in urbanisti lahko uprejo starizmom, slabšalnim nepreverjenim resnicam o staranju, starosti in starih. Tako kot številni drugi strokovnjaki, tudi oni pogosto še nimajo izkušnje lastne starosti, zato pri načrtovanju upoštevajo predvsem infrastrukturne in programske potrebe starejših, opirajoč se na področno zakonodajo, pravilnike in standarde. Ko želijo starejšim, tako tistim v institucionalni oskrbi kot tistim, ki ostajajo doma, zagotoviti varnost in udobnost, upoštevajo medicinski model staranja. Težje pa se vživijo v emocionalne, socialne, participatorne in razvojne potrebe starejših moških in žensk, v socialni in kulturni model staranja, ki se oblikujeta v nekaterih drugih strokah. Ob prebiranju publikacij o pravicah starih v mestu, ki obstajajo na različnih koncih Evrope, se zavemo, da je zakonodaja pomanjkljiva, saj je preprosto preslikana s področja invalidnosti na področje starejših.

​

Prebivalstvo se stara, družba se spreminja, potrebe obvladovanja prostora za starejše in aspiracije starejših prav tako. V Ljubljani je danes skoraj 20 odstotkov prebivalcev starejših od 65 let. Za njih arhitekti in urbanisti načrtujejo, njih morajo spoznati, dobro poznati njihove subjektivne in skupne potrebe, jih povabiti k sodelovanju.

​

Starejši so izjemno raznoliki, njihov slog staranja prav tako. Potrebujejo prostore, ki so zanje pomenljivi (pomembni in smiselni), pa naj gre za merilo ene sobe ali celega dela mesta. Načela, ki naredijo prostor pomenljiv starejšim, veljajo v veliki meri v prostorih zelo različnih meril. Še več, pomenljivost prostorov se spreminja v občutjih tistih, ki se starajo. »Dobro načrtovana soseska je tista soseska, ki zadovoljuje potrebe starejših, ne le danes, marveč tudi v njihovi prihodnosti,« je povedal A. T. (78). S staranjem se hierarhija potreb in vrednot starejših spreminjata. Jim znamo slediti?

​

Ljubljana je leta 2011 dobila naziv »Starosti prijazno mesto«. Raziskava, ki jo je izvedel Inštitut Antona Trstenjaka o tem, kakšno mesto je starejšim prijazno, se je naslonila na načela Svetovne zdravstvene organizacije. Na tej razstavi jih povzemamo. Prav tako se naslanjamo na spoznanja iz projekta HELPS (ZDUS) in na vmesna spoznanja tekočega evropskega projekta »Dreamlike Neighborhood«. Predvsem pa predstavljamo posplošitve skupine starejših študentov Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje, s katerimi smo izvedli manjši raziskovalni projekt o »pomenljivosti« Poljanske ceste.

​

Želimo opozoriti na stanje starih, razpetih med umikom in urbanostjo, med dezangažiranostjo in življenjem, povezanim z mestom, s spremembami v njem. Opozoriti želimo tudi na pomen pravočasnega vključevanja starejših v načrtovanje mestnega prostora, na potrebo po nenehnem ozaveščanju in izobraževanju vseh, ki so vpleteni v procese spreminjanja prostora. Vključevanje zahteva več časa. Sprva vodi k majhnim spremembam, a te zlagoma postajajo velike.

​

Dinamika participacije kaže, da je, bolj kot obsežnost  posameznega projekta, pomembna nenehna prisotnost projektov vključevanja različnih družbenih skupin, četudi takih majhnega obsega ali dometa. Dinamika participacije pa pokaže tudi, da je bolj kot neposredno spodbujanje ljudi k vključevanju, pomembno nenehno odstranjevanje ovir participatornim procesov.

​

Participacija je temelj učeče se družbe.

 

 

​

LJUBLJANA JE IN BO STAROSTI PRIJAZNO MESTO

​

prof. Janez Koželj

podžupan Mestne občine Ljubljana 

​

Ljubljana je članica svetovne mreže starosti prijaznih mest, kar nas posebej zavezuje, da razmišljamo o prostorskih potrebah starejših in o njihovem vključevanju v življenje našega mesta.

Urbanistični načrtovalci razvijamo in sporočamo svoja spoznanja o prostoru in svoje zamisli o možnih rešitvah urbanističnih vprašanj večinoma v slikovnem jeziku, z diagrami, podobami, kartami in načrti, z namenom, da bi bile informacije o tem čimbolj razumljive različnim javnostim. Razvidno upodabljanje urbanističnih zamisli in odkrita komunikacija, ki temelji na dejstvih, sta ključnega pomena pri sodobnem načrtovanju mest. Njihovo prihodnost vidimo predvsem v odzivnem in vključujočem sistemu urejanja in upravljanja, ki temelji na moči soodločanja najširše javnosti. Tako bo mesto postalo bolj pametno in manj ranljivo, če bomo še bolj upoštevali posebne potrebe najmlajših, oviranih in starejših ljudi. Izkušnje, ki jih imajo z mestom, bi morali povezati v neke vrsto skupinske pameti za oblikovanje bolj humanega, vsem ljudem prijaznega mesta. Od vsem dostopnih javnih prostorov in stavb, do storitev in mobilnosti po meri vseh ljudi.

Razstava Društva arhitektov Ljubljane Vizije SO 16 kaže, kako narediti korak dlje v tej smeri in starejše vključiti v različne faze načrtovanja in gradnje mesta, da bi se v njem počutili koristne, varne in dobrodošle. Kar bo zanje primerno, bo primerno tudi za vse druge.